Vse več ljudi se s težavami obrača k tradicionalnim medicinskim sistemom in metodam, ki na človeka in bolezenski proces gledajo drugače kot zahodna medicina.
Prej znajo prestreči in zdraviti začetke bolezenskega procesa, da bi preprečila težje oblike obolelosti.
Intervju z Biljano Dušić, dr. med., v reviji VIVA
Indijska tradicionalna medicina, ajurveda na primer pozna šest stopenj nastajanja bolezni, sodobna medicina pa bolezen ‘ujame’, prepozna na predzadnji, peti stopnji kot jih razume ajurveda. Kdaj se torej začne kazati neravnovesje, ki ga ajurveda že zna prepoznati?
Za ajurvedo je prvi znak, da se ravnovesje v telesu ruši, stanje neravnovesja prebavnega ognja (moč prebavnih encimov), kar lahko potencialno vodi proti bolezenskemu stanju. Na prvi stopnji razvoja bolezni je to neravnovesje še blažje – začetno in reverzibilno. Tudi na drugi stopnji, ko se simptomi okrepijo, je mogoče to stanje brez veliko škode in precej preprosto odpraviti. Šele takrat, ko neuravnovešeni fluidi (doše) prestopijo meje prebavnega trakta (po ajurvedi je to tretja stopnja razvoja bolezni) in se razširijo po tkivih – najpogosteje se oprimejo tkiv, ki so dedno, zaradi okrevanja po kaki bolezni ali iz kakega drugega razloga šibka – zdravljenje postane zahtevnejše in dolgotrajnejše.
človek je torej več kot objekt, ki mu nekaj manjka …
Zahodna medicina (z izjemo psihiatrije) razume človeka kot telo, objekt, ki mu nekaj manjka. Pri tem pomaga z zunanjimi, objektivnimi sredstvi oziroma substancami. Te so odmerjene, standardizirane, vse bolj oddaljene od naravnih preparatov, ki vsebujejo multiple snovi in učinkovine. Prepričana sem, da je vse to nastalo iz pristne potrebe po pomoči – in tudi je pomoč, zato zahodne medicine ne smemo grajati preveč, vendar pa je treba razumeti, da je nastopil čas preobrazbe, čas za osvetljevanje novih razsežnosti zdravja in bolezni. V nasprotju z zahodno medicino, pri kateri človeška duševnost in zavest, človekova naravnanost do sebe in sveta, v katerem živi, nista pomemben bolezenski dejavnik, ajurveda življenje in zdravje razume kot nerazdružljiv preplet zavesti (duševnost) in telesa. Pravzaprav meni, da je zavest znatno močnejši – četudi subtilnejši – dejavnik tako zdravja kot tudi bolezni. In naprej: trajno psihofizično zdravje je možno le takrat, ko je človek harmonično uglašen s svojim okoljem – znotraj družine, delovnega kolektiva, družbe, človeškega kolektiva. Ko je torej uglašen s celoto.
če bi poskušali zelo poljudno opredeliti ajurvedo, kako bi jo predstavili človeku, ki še ni slišal zanjo?
Ajurveda je tradicionalni indijski medicinski sistem, ki lahko veliko ponudi tudi sodobnemu človeku. Po ajurvedi vsako človekovo doživetje, misel, razpoloženje, občutek in spoznanje oziroma vsak odziv na življenje hipoma vpliva na njegovo telesno stanje in zdravje. če katero od teh duševnih stanj ali odzivov postane navada, trajno spremeni zdravje. In nasprotno, dobra prehranjenost celic (in s tem njihova zavest) vpliva na človekovo duševnost. Zahodna biološka znanost je že v 70. letih prejšnjega stoletja ugotovila, da ima vsaka celica zavest, le da to dejstvo še ni pricurljalo iz znanosti v vsakdanjo zdravniško prakso. Ajurveda ima tudi svoj sistem anatomije, ki pa se razlikuje od našega – svojo interno medicino, kirurgijo, pediatrijo, psihiatrijo, ginekologijo … Pri zdravljenju je znatno manj invazivna in sloni na uporabi naravnih preparatov.
Kdaj bi jo še posebej priporočili?
Ajurveda je izredno učinkovita, ko gre za krepitev in ohranjanje zdravja. Svoje mesto ima tudi v paliativni medicini. Zelo učinkovita – bodisi kot edina bodisi kot pomožna veda – je tudi pri zdravljenju različnih internih, nekirurških bolezni, saj tu v sosednjih državah nimamo namreč ajurvedske kirurške klinike.
Kako ajurveda gleda na pogostost oziroma različnost bolezenske slike pri pacientih v primerjavi s šolsko medicino?
V ajurvedi na vse bolezni gledamo skozi prizmo fluida (doša), ki je prevladujoča v konstituciji ali patofiziološkem procesu pri bolezni. Vzemimo za primer astmo. čeprav je klinična slika razvite, dolgotrajne astme skorajda enotna, v ajurvedi razlikujemo med več oblikami astme. Astmi, ki nastane kot posledica neravnovesja fluida vata, kar pomeni da ima močnejše razvito komponento spazma malih dihalnih poti, botruje duševni šok, stres ali izreden močen strah – ali pa se razvije zaradi šibke vata konstitucije. Primarni razlog astme tipa kapha je kopičenje pregoste, viskozne bele sluzi, ki maši male dihalne poti. Enaka gosta sluz obdaja tudi druge sluznice. Astma tipa pita se razvije zaradi pogostih vnetij, ki »prekurijo« oziroma obubožajo zaščite dihalne poti – kakovostne sluzi in dlačice na celicah, ki obdajajo steno dihal, zaradi česar se kar naprej razvijajo okužbe, kar čsasoma utegne tako oslabiti pljuča, da se razvije astma, ki ima pogosto komponento vnetja. Tako kot na astmo ajurveda gleda tudi na vse druge bolezni. Že iz konstitucije človeka je jasno, kakšen tip simptomov in znakov lahko pričakujemo – in kaj mu lahko svetujemo, da si bo pomagal tudi sam.
Kaj je ključno sporočilo ajurvede?
Ključno sporočilo je, da zavest in telo nista ločena. Vse duševne vsebine vplivajo na naše telesno zdravje, pa tudi na duševno zdravje skupnosti in posledično raven zdravja v njej. Z duševnostjo vplivamo na telo.
Naslednji ključni dejavnik telesnega zdravja je prehrana. Živila, ki jih uživamo, gradijo telo. Uživati velja le ekološka živila, pridelana brez kemikalij: čim manj mesa, stimulansov, težke hrane ter rafiniranih in predelanih živil, predvsem pa veliko zelenjave in kuhanih žit, stročnic, sadja, čiste vode in zeliščnih čajev. S takšno prehrano so naše celice dobro prehranjene in na ravni njihove zavesti zadovoljne, zato izžarevajo zdravje in ubranost, kar zadeva tudi našo zavest. Tako s telesnostjo vplivamo na duševnost. Spoznati je treba tudi, da ne živimo zaradi hrane – hrano potrebujemo, da bi lahko kakovostno in z vitalnostjo opravili svojo nalogo v človeškem kolektivu.
Koristno se je seznaniti s pogledom vsaj enega od tradicionalnih medicinskih sistemov… Morda samo zaradi splošne razgledanosti (da razbijemo zmoto, da gre za primitivne oblike zdravljenja), morda zato, da obogatimo in razširimo svoj pogled na življenje – ali pa da poglobimo svoje razumevanje človekovega ustroja in se naučimo, kako ohranjati psihofizično ravnovesje.
Ali bi bilo za obravnavo in skrb za paciente pomembno, če bi se ajurveda uveljavila kot integrativna metoda – da bi bil torej pacient sočasno deležen tako znanja šolske medicine kot tudi ajurvede?
Menim, da bi to srednjeročno in dolgoročno izredno okrepilo zdravje ljudi, poleg tega bi lahko veliko naredili na področju preprečevanja bolezni, poglobili razumevanje različnih nagnjenosti ljudi k določenim bolezenskim stanjem in različnih duševnih odzivov na stiske, bolečino … To bi prineslo tudi veliko dobrega na področju paliativne oskrbe. Prispevali bi k znatno manjši potrebi po zdravilih in posegih, predvsem pa bi ljudje veliko prej ukrepali in se zavedali, kdaj je v njih prišlo do neravnovesja. S tem bi postali odgovornejši do svojega zdravja in življenja na sploh.
Ali se vaši pacienti o tem, da si pomagajo tudi z ajurvedo, pogovarjajo s svojim osebnim zdravnikom? Ali je na tem področju dovolj komunikacije?
O vseh pacientih ne morem govoriti. Nekateri to omenijo svojemu zdravniku in mi to tudi povejo. Tisti, ki spregovorijo, naletijo na razumevajoč odnos, ki pušča prostor za tovrstno dodatno zdravljenje, včasih pa pride do precej neusmiljenega zavračanja. Takrat mora biti bolnik dovolj močen in diplomatski, da se ne le sooči s svojo boleznijo, temveč tudi pomaga zdravniku premostiti užaljenost, revolt ali frustracijo. Menim, da je ta komunikacija potrebna, še več, včasih je celo nujna.
V kolikšni meri naši zdravniki sploh poznajo ajurvedo?
Toliko, kolikor se za to zanimajo. To je odvisno od tega, ali čutijo nagnjenje do tovrstnih vsebin, ali se udeležujejo tovrstnih izobraževanj … V svoji enoletni šoli ajurvede sem v šestih generacijah, ki so se zvrstile doslej, predavala približno dvajsetim zdravnikom in medicinskim sestram. V Mariboru so potekala izobraževanja s področja ajurvede za zdravnike in so bila dobro obiskana. Zanimanje torej obstaja. Želim si, da bi lahko tovrstne vsebine ponudili kot izbirne predmete na medicinskih fakultetah. Ker je ozaveščenost prebivalstva vse večja in ker se vse več ljudi s težavami obrača k tradicionalnim medicinskim sistemom in metodam, bo to znanje za naslednje generacije zdravnikov nujno – ne le zaradi informiranosti, temveč tudi zaradi nuje po sodelovanju s terapevti tradicionalnih in alternativnih medicinskih sistemov. čas bo zahteval timsko delo v korist bolnika.
Ko gre za varnost pacienta, poudarjate tudi, da je nujno, da pacienti, ki poiščejo pomoč pri ajurvedski medicini, ne opustijo zdravljenja v okviru šolske medicine …
Pacienti ne bi smeli impulzivno prekiniti zdravljenja, ki so ga začeli v okviru zahodne medicine. Potreben je vsaj temeljit pogovor z zdravnikom in z ajurvedskim zdravnikom oziroma svetovalcem. To pa zato, ker za nekatere bolezni ajurveda ne ponuja rešitve. Tudi zato, ker precej ljudi nespametno, neučakano in nedisciplinirano ne vztraja pri nobeni obliki zdravljenja. In na koncu tudi zato, ker ajurvedsko zdravljenje pogosto zahteva veliko časa, prav čas pa v marsikaterem primeru utegne biti odločilen – da naštejem le par razlogov za takšen pogled, ki ga zagovarjam…
S kakšnimi težavami se največkrat obrnejo na vas pacienti?
Pogosto me obiščejo pacienti, ki so jim diagnosticirali bolezen v začetnem stadiju in bi naredili vse, kar je v njihovi moči, da bi njen razvoj preprečili ali vsaj upočasnili. Od zdravnikov ne dobijo nasveta, kaj konkretno naj počnejo, da bodo preprečili razvoj bolezni. Na primer: k meni je prišla mlada ženska, ki so ji diagnosticirali začetne displastične spremembe na materničnem vratu. Dobila je pojasnilo, da naj redno prihaja na pogoste kontrole; če se stanje ne bo izboljšalo, naj računa z morebiten operativen poseg na materničnem vratu. S tem se ni sprijaznila in je prišla na svetovanje – po šestih tednih ustrezne prehrane, jemanja zelišč in rednih sedečih kopeli so se spremembe umaknile, kontrole pa niso več potrebne. V posvetovalnico pridejo tudi ljudje, ki želijo dolgoročno ohranjati zdravje – ti si najpogosteje želijo napotkov za ustrezno prehranjevanje. V tretjo skupino spadajo bolniki, ki so se že poskušali zdraviti v okviru zahodne medicine, vendar niso našli zadovoljivega ali jasnega odgovora na svoje težave. Naj omenim primer mlade ženske, ki ji je po letu dni težkih pritiskov v službi popustil živčni sistem. Nastopili so simptomi, ki so kazali na začetno multiplo sklerozo; magnetna resonanca je pokazala začetne znake, ki bi utegnili potrditi to diagnozo. Ponujeno ji je bilo novo, še ne docela uveljavljeno, zdravilo, ki se ga je zaradi zastrašujočih možnih neželenih učinkov prestrašila, zato je obiskala mojo posvetovalnico. Ugotovila sem, da v njeni družini ni bilo primerov MS, da je zelo krhke, vata telesne konstitucije, ki ima najbolj občutljiv in ranljiv živčni sistem. Dogovorili sva se za določene spremembe prehranjevanja. Menila sem, da mora biti deležna terapij, ki bodo nahranile in okrepile njen živčni sistem, ter jemati nekatera zelišča. Tudi v službi je zavel nov veter in znova je zadihala. Kontrolna magnetna resonanca, ki jo je opravila tik pred odločitvijo, ali bo pristala na jemanje ponujenih zdravil, ni več pokazala sprememb v možganski substanci.
Katere metode zdravljenja in diagnostike so na voljo ajurvedskemu zdravniku, ne pa tudi zdravniku šolske medicine?
Ajurvedskim zdravnikom je na voljo kar nekaj diagnostičnih metod, ki ne spadajo k diagnostiki šolske medicine. Poleg temeljitega pregleda, pri katerem smo pozorni na nekoliko drugačne znake (pregled tonusa tkiv, pregled nohtov, jezika in oči …), je ajurveda razvila še eno izredno subtilno diagnostično sredstvo. To je pulzna diagnostika, ki prepoznava stanje fluidov v telesu in njihovo prisotnost v posameznih telesnih organih. Sem spada še ugotavljanje pacientove individualne konstitucije z opazovanjem telesne zgradbe, fizioloških funkcij, barve in tona glasu, delovanja uma, presojanja lastnih težav …
Zdravljenje in skrb za ravnovesje človeka kot celostnega bitja zahteva skrb in čas, zavedanje in globoko preizpraševanje, odkrivanje in zaznavanje vzrokov, ki bi lahko vodili v bolezen … Ali ajurveda od človeka zahteva več odgovornosti, več zaznavanja in čutenja telesa kot pa šolska medicina? Ali smo ljudje tega sploh še sposobni?
Da, ajurveda zahteva več čuječnosti in samoopazovanja, nalaga pa tudi več odgovornosti: da se pravočasno odzivamo, da v skladu s svojo konstitucijo skrbimo za svoje zdravje. Ali smo v današnjem svetu tega sploh še sposobni? Sodeč po mojih izkušnjah – smo. človek ima danes večje potenciale v to smer kot kdaj koli. Kombinacija bistrega in stabilnega uma, inteligence in čuječnosti oblikuje bistveno finejši instrument zaznavanja in delovanja, kot je bil nekoč, vendar pa je treba ljudi priučiti prek izobraževalnega in zdravstvenega sistema.
Kako prepoznati pravega strokovnjaka za ajurvedo?
Po njegovih pacientih, ne le po njegovih certifikatih. Po kakovosti dela, pristopu, modrosti in etičnosti. Za kompetentnega in kakovostnega strokovnjaka so certifikati in diplome potrebni, niso pa zadostni.
Pripravila: Biljana Dušić
